Tako se je začelo……..

 

Pomlad je bila in rahel veter je premetaval tarok karte po mizi lokala upokojencev na Špici. Verjetno so se vse ljubljanske Urške izogibale Prulskega mostu, saj je po legendi ravno na tem mestu neznanec ugrabil najlepšo med njimi in je potem menda kar nekaj časa ni bilo na spregled. In če ni vpletenih žensk, se hitro vplete kaj drugega.
Danes se nihče ne spomni, kdo je bil tisti, ki je bleknil, da bi bilo fino imeti košarkarski klub. Je bil to Ogrin, Nemec, Javornik, mogoče Teger ali Nemgar ...? Tega detajlnega spomina ni več, obstaja pa legenda, ki grozi prerasti legendo o izginuli lepotici.
Ta legenda je Košarkarski Klub PRULE.


Seveda je bilo treba nato urediti vse glede registracije in ureditve igrišča, dresov, copat, semaforja, klopi, časomerilcev, zapisnikarjev in še veliko drugih opravil, da so sodniki na Prulah zapiskali in vrgli v zrak žogo, ki še dan danes poskakuje pod tem imenom. Pionirsko delo je bilo naporno, vendar so ga vsi člani kluba pod vodstvom prvega predsednika g. Podbrščaka zagnano opravili. Med njimi je bil tudi neumorni član in prava "mama" kluba Mirko Rešek. Košarkarski klub Prule je bil tako ustanovljen aprila 1967. leta. Prvega predsednika je kasneje nadomestil g. Kavčič in ostal na čelu kluba do portoroških sklepov, ki so potopili njegove ambiciozne načrte.
KK Prule je že prvo leto nastopanja v 1. ljubljanski ligi osvojil prvo mesto. Naslednje sezone je klub nastopal v 2. slovenski ligi. Pri prvi osvojitvi mesta, ki jih je uvrščalo v 1. slovensko ligo, so se Prulčani odrekli napredovanju, naslednjič pa tega že niso mogli več storiti in sledili so nastopi v 1. slovenski košarkarski ligi. Ta čas je bilo na Prulah najbolj živo in na pokalni tekmi z Olimpijo je bil dosežen rekord v številu gledalcev. Koliko jih je bilo takrat, niti tedaj niso vedeli. Pač toliko, da mnogi niso videli te tekme niti z balkonov sosednjih zgradb in z dreves.
Po letu 1976, ko so bili sprejeti zloglasni portoroški sklepi o drugačni organiziranosti košarkarskih klubov, pa je klub prenehal z aktivnim ligaškim in tudi siceršnjim tekmovanjem.

Nekakšna nepojmljiva trma, tako značilna za športnike, je ohranila isto ekipo, ki si je tako s trudom in pionirsko zagnanostjo priborila stalno mesto na slovenskem košarkarskem nebu. Člani so se med seboj začeli imenovati veterani in so kar nadaljevali z igranjem košarke. Neodvisno so se organizirali in se začeli z drugimi veteranskimi klubi, ki jih je doletela enaka usoda portoroških sklepov, dogovarjati najprej za prijateljske tekme, nato pa še za turnirje. Turnirji so postajali vse bolj pogosti, potem tradicionalni, nato pa še mednarodni. Prulčani so v slednjem prednjačili in prav gotovo v Sloveniji ni veteranske ekipe, ki bi tolikokrat nastopila na turnirjih v tujini in tudi tolikokrat zmagala.
Tradicionalni "show time" veteranov s Prul, so bili muenchenski turnirji.
V klubu je v vseh ekipah nastopalo več kot sto igralcev, tisti, ki  sedaj delujejo v klubu,  pa odpirajo nove poti in obzorja slovenski veteranski košarki z mnogimi mednarodnimi povezavami.
Če je človek star 30 let, potem zanj lahko rečemo, da je "Too young to die, too old to rock'n roll" in da je, kakršen pač je, ter da se prav veliko ne more spremeniti, pa naj preteče še toliko vode. In tekočine je preteklo kar precej od tistega dne, ko je bil spočet.
Klub se preživlja samostojno s prispevki in vsakoletnim srečelovom, brez stalnih sponzorjev ali dotacij. Večkrat poprosi prijatelje kluba, košarke in športa za kakšno pomoč.
Ob dodeljeni pomoči čutijo člani kluba veliko veselje, saj je to izraz naklonjenosti in spoštovanja do vztrajnosti, ter ljubezni do košarke in športa. Tistim, ki to pomoč dajejo, pripada del skupne sreče in uspeha.
Podmladka v klubu ni, to pa zato, ker so vsi člani nepreklicno ohranili otroško igrivo dušo in se bodo še v pozno starost z velikim veseljem podili za žogo. In ravno ta ohranitev velikega otroka v kombinaciji z resnostjo, je klub ohranila do današnjih dni in pri mnogih vzbuja zavist in željo: biti tak kot Prulčani.
Prulčani se neprestano šalijo, kadar je treba so resni in delajo hitro in učinkovito. Klub ima demokratičen pravilnik, kjer se vse pomembne odločitve sprejemajo izključno z glasovanjem. Zabava in resnost se na primer kažeta takole, če igralec porine nasprotniku žogo med nogami, so seveda vsi veseli in z navdušenjem kričijo, toda grešnik mora zaradi reda takoj na klop. Če član dobi od sodnika tehnično napako, mu stojijo vsi ob strani, toda za kazen mora organizirati piknik na svoj strošek. Žal so se zadnje čase sodniki spridili in Prulam ne dosojajo več tehničnih napak. Vedno se vsi bojijo, da vsakoletni jubilejni turnir ne bo organiziran, ker je ostalo premalo časa, ker je še toliko za postoriti, vendar se kolesje izrednih organizatorjev vedno zavrti in vse prelepo uspe. Mnogokrat je organizacija naravnost brezhibna.
Prulčani so res čudni tiči in v svetu košarke je malo takih. Kje so še klubi, ki so tako samostojno organizirani, obstajajo tako dolgo kot ena sama ekipa in so tako uspešni?
Malo je ljudi, ki znajo v vsem najti pravo mero. Prulčani so našli pravo razmerje med igro, prijateljskim druženjem in tekmovalnostjo. Klub se je kadrovsko obnavljal in oživljal, da bi ohranil tekmovalno sposobnost, vendar nikoli na račun prijateljskega druženja. Vesela duša je pravzaprav predpogoj za življenje vsakega kluba, zmage so samo logična posledica.
Kaj bi rekli na to, da se neštete zmage in osvojeni mednarodni turnirji članom niso tako vtisnile v spomin, kot tista zmaga v Paulanerjevem šotoru na Oktoberfestu, ko je pesem preglasila skupino navijačev nogometašev muenchenskega Bayerna in vsem Nemcem zarisala na obraze začudenje.
Da, to so Prule, ki lahko izgubijo tekmo z ekipo, kjer igrajo tudi ženske ali invalidi, in ki lahko položijo na hrbet polprofesionalne ligaške ekipe. Pod pivskimi šotori ponavadi opravičijo vlogo favorita.
Kako lepo je videti postavne črne atlete, ki menjavajo žarnice na stropu dvorane! Pa mlade fante, ki se prepirajo v nerazumevanju tega, kar se jim ravnokar dogaja - da je žoga izginila izpred oči, koši pa še kar padajo.
Navsezadnje je lep občutek, da nepoznane ekipe Prulčane po pravilu podcenjujejo, ko se, z okroglimi bojlerji in rdečimi lučkami v glavi namesto oči,  poskušajo ogreti za prvo tekmo. Kasneje je nekoliko drugače in nekateri padejo celo v histerijo. Pripeljali bi samega svetega angela Mihaela zračnega, da bi videli Prulčane poražene.
In veste, kaj je čar košarkarskega kluba Prule? Klub ni bil NIKOLI poražen. Pogosto zmagajo Prulčani, včasih igralci kakega drugega kluba, toda v gostilni so ob druženju in smehu zmagovalci prav vsi prijatelji košarke, športa in dobre volje.
 

Pripete datoteke